Spirala

Bil sem v svojih zgodnjih dvajsetih, ko sem po naključju in iz čiste radovednosti pristal na zen meditaciji. Srčika zena je ponavadi strnjena v preprost napotek: opazuj svoj dih in zavedajoče spremljaj vsakršno dogajanje. Bilo je na enem izmed “sedenj”, ko sem doživel korenit preobrat v razumevanju sebe. Vedno sem bil namreč prepričan, da imam sam nadzor nad svojimi mislimi, takrat pa sem naenkrat uvidel, da ne morem ustaviti svojega miselnega toka. Zgodila se je “ločitev” in svoje misli sem zaznal kot ločen fenomen. Povedano simbolično – prestal sem premik iz horizontalne v vertikalno dimenzijo.

Vizija spirale predstavlja omenjena nivoja človekovega načina bivanja: horizontalna ravnina pripada zemlji in predstavlja dimenzijo identifikacije posameznika s fizičnim telesom, svojimi čustvi in mentalnimi procesi, medtem ko vertikalna ravnina uteleša prebujanje človekovega zavedanja.

Kasneje sem vizijo preoblikoval v arhitekturni model iz žice in se začel spraševati: “Ali obstaja arhitektura, ki bi utelešala koncept spirale in bi služila kot orodje za dvig človekovega zavedanja?”

Nazaj k novi arhitekturi

Arhitektura, kot umetnost grajenja in prebivanja, ni namenjena zgolj temu, da s svojo uporabnostjo zadovoljuje naše primarne (fizične) potrebe, temveč služi tudi višjim namenom. Tako kot druge pomenljive umetnosti arhitektura bogati življenje človeka in poživlja njegovega duha.

Center humanosti je oblikovan kot spiralna pot, ki je sestavljena iz več nivojev. Njegov notranji prostor – njegovo bistvo – je obdan z medsebojno povezanimi koncentričnimi obroči. Zunanji obroč sem poimenoval Pot kontemplacije (1), kjer se posameznik lahko intimneje poveže z naravo in obzorjem. Hodnik vzpona (2) je vmesni obroč in se nahaja tik za obodnim fasadnim zidom. Gre za vzpenjajočo se klančino, ki predstavlja pot na višji nivo. Notranji obroč je Svetlobni prstan (3). Ustvarja ga ukrivljena pasaža, osvetljena z rahlo svetlobo, ki pronica skozi špranjo v strešini. Od tukaj posameznik vstopa središčni avditorij Centra humanosti, ki ga uprostorja Lebdeča kupola (4).

Brezčasnost

Pogosto umetniško ali arhitekturno delo označimo kot brezčasno. Kako lahko ima določena materialna stvarnost kvaliteto brezčasnosti? Obstajajo arhitekturni spomeniki, katerih kulturna vrednost je tako visoka, da se človeška družba takoj zaveže k njihovi ohranitvi, navkljub neizbežnemu dejstvu, da so vsi materiali in forme obsojeni na uničenje in propad. Les zgnije, kamen razpade. Kje, če ne v materialu in formi, je torej mogoče odkrivati kvaliteto brezčasnosti? S tem vprašanjem se dotaknemo samega bistva arhitekture.

Brezčasnost ali globino katerekoli umetniške zvrsti, vključno z arhitekturo, lahko zaznamo na podoben način kot zaznavamo globino človeka. Lahko jo imenujemo tudi prezenca ali lepota, vendar pa je v celoti ne moremo nikoli zaobjeti z racionalnim umom in besedami. Globino začutimo.

S skrbnim izborom in oblikovanjem materialov ter oblik arhitektura Centra humanosti stremi k temu, da sega nazaj v preteklost in se obenem zrcali daleč naprej v prihodnost.

Povezanost

Meja tvori prostor, kjer se srečajo različni elementi, kjer se notranjost prepleta z zunanjostjo. Arhitektura bo uspešna takrat, ko bo iz različnih elementov ustvarila nekakšno alkimijo – materiale stavbe, zemljo in svetlobo bo povezala v nekaj mogočnejšega.

Občutek vzajemne povezanosti z naravno krajino je zato temeljnega pomena. Zeleni grič, iz katerega se dviga stavbna masa, zraste iz izkopanin gradbene jame. Obodni zidovi so grajeni iz slojevito butane zemlje. Hiša na tak način zaživi kot rastlina – pripada zemlji in raste iz nje.

Ukrivljena fasada Centra humanosti ni statična in pasivna, temveč igra aktivno vlogo v posameznikovem doživljanju naravne krajine. Zunanji stopnišči, ki z vsake strani pročelja vodita na Pot kontemplacije, sta povabilo na razsežno potovanje okrog horizonta.

Pot kontemplacije

Pogosto sem se sprehajal okrog jezera, ki ga je na eni strani obdajal stari gozd. Nekega dne sem prvič opazil, kar je bilo tam vedno prisotno, vendar se je vse do takrat izmikalo moji zaznavi. Jezero je imelo sončno in senčno stran. Uzrl sem, kako uglašena je bila pobrežna vegetacija že z rahlimi spremembami v svetlobi. Od takrat naprej so mi sprehodi okrog jezera ponujali ne le drugačno doživljanje, temveč tudi priložnost, da se zavestno povezujem z njegovimi različnimi atmosferami.

Pot kontemplacije obiskovalcu ponuja podobno priložnost. Pestra vegetacija vrta, ki obdaja arhitekturo, skozi različne letne čase vzbuja raznovrstne, venomer spreminjajoče se atmosfere. Zunanja struktura fasade z napuščem tvori upognjen okvir, skozi katerega se razodeva narava. Ustvarja se možnost za intimno povezavo med človekom in horizontom. Z zavetjem, ki ga oblikujeta strešni napušč in zid v ozadju, ustvarja Center humanosti različne prostore za zunanjo kontemplacijo in obiskovalca vabi, da se usede in poveže s sedanjim trenutkom.

Hodnik vzpona

Zunanja Pot kontemplacije obiskovalcu ponuja mnoštvo različnih doživetij, medtem ko je Hodnik vzpona namenjen svojevrstnemu doživetju: povzdigu iz teme v svetlobo.

Izkustvo vzpenjanja se začne na nivoju tal, kjer je obiskovalec obdan z visokim prostorom in temnimi sencami. Temó prebadajo točkovne luči – “svetlobne kaplje”, ki zbirajo zunanjo naravno svetlobo in jo v zgoščenem snopu usmerjajo v notranjost. Narejene so iz polnega stekla in ob pogledu proti stropu spominjajo na tiste svetlikajoče se kapljice, ki po dežju visijo s konic drevesnih listov.

Ob hoji po klančini se strop niža, prostor pa počasi postaja vse bolj zaprt, intimen in osvetljen. Ob zaključku hodnika in na poti navkreber je obiskovalec obrnjen v nasprotni smeri od začetka vzpona. Rad pomislim, da gre za nekakšno arhitekturno refleksijo posameznikovega samospoznavnega procesa. Na vrhu vzpona obiskovalca vabi vstop v Svetlobni prstan.

Svetlobni prstan

V otroštvu sem rad gradil hiške. Vse so odražale to, kar velja za arhetip arhitekture – močan občutek zavetja. Med zgodnjimi gradnjami se zelo živo spominjam hiške na drevesu, hiške v zemlji, hiške v visoki travi, hiške v grmovju, lesene piramidaste hiške in snežne smrekove hiške. Slednja mi je bila še posebej pri srcu. Odkril sem jo v zimskih dneh, ko je debela snežna odeja popolnoma prekrila pokrajino. Smreko je obdal svež sneg in povesil njene veje vse do tal. Skozi majhno razpoko sem lahko vstopil v zaprt stožčast prostor. Bil je topel, mehak in prežet z vonjem svežih smrekovih iglic. Notranjost je bila ovita v nežno svetlobo, ki je rahlo pronicala skozi snežno kupolo. Bilo je res čarobno! Center humanosti si prizadeva utelešati nekaj te naravne čarobnosti.

Arhitekturna vizija centralnega prostora je, da odslikuje občutek lahkotnosti. Kupola visi z roba obodnih zidov, podobno kot cvet visi s stebla rože. Naravna svetloba, ki ob tem pronica skozi krožno špranjo v strešini, ustvarja rahločutne igrive spremembe v osvetljenosti notranjega prostora. Razpršena svetloba obkroža celotno notranjost in uprostorja strešino – Lebdečo kupolo, ki lebdi nad osrednjim prostorom.

Lebdeča kupola

Blizu mi je ideja o zbliževanja raznolikih ljudi pod isto streho. Že od začetka kreativnega procesa sem bil navdihnjen k temu, da Center humanosti obdam z eno samo veliko streho, ki bi v celoti prekrivala notranjščino stavbe.

V harmoniji s spreminjajočimi se svetlobnimi atmosferami tudi notranjost služi različnim namenom. Avditorij se z vertikalnimi premiki tribun lahko spremeni v različne oblike: ravno površino, primerno za gibanje (ples, gibalno meditacijo ali umetniški dogodek), skledasto obliko s sedali (prostor za skupinsko meditacijo, koncert ali predavanje) in nenazadnje obliko griča, primerno za tiho kontemplacijo. 

Transcendenca

Ko pogledam v zvezdnato nebo, se vedno znova zavem prostranosti vesolja. Zame je to eden izmed najbolj navdihujočih trenutkov, saj me vedno znova opominja na vse še neznano, kar obstaja tudi onkraj našega vida. V sodobni arhitekturi in svetu nasploh smo vidni čut povzdignili nad ostala čutila. Vendar pa so ravno senčni prostori tisti, ki spodbudijo ostale čute in nas vabijo, da se obrnemo navznoter ter damo prostor drugačnemu, globljemu načinu doživljanja.

Neke noči, ko sva z ženo še prebivala v leseni hiški v gozdu, sem posedal na majhni kotni klopci. Na mizi je rahlo plapolal plamen sveče, v kotu nasproti pa je v majhni peči gorel ogenj. Prasketanje ognja in nežno valovanje svetlobe sveče sta leseno notranjost ovili v posebno atmosfero, zaradi katere sem se popolnoma izgubil – do točke, ko je ostal samo še globok občutek spokojnosti in prisotnosti biti. 

Prišel sem do spoznanja, da je senca enako pomembna kot svetloba. Podobno kot svetloba potrebuje temo, da tvori vidni prostor, tudi človeško bitje v senčnem prostoru zaživi na drugačen način – svojo pozornost še bolj usmeri v notranji svet. Arhitektura lahko postane pomagalo, ki navdihuje človeka in dviga njegovega duha. 

Priložnost

Ne dolgo je tega, ko sem v mestu obšel hišo, katere interier je bil pred nedavnim prenovljen. Presenetilo me je, da se je v notranjosti zopet vršila prenova in pričel sem se spraševati o človekovem prizadevanju: “Kam stremimo mi, sodobni ljudje?

Živimo v času, ko v revnejših območjih po svetu ljudje še vedno stremijo k zadovoljevanju svojih osnovnih potreb ter izboljšanju materialnih dobrin, medtem ko je zahodna civilizacija svoje osnovne potrebe izpopolnila že v dobršni meri. Kot družba smo postavljeni pred izziv: kako živeti v svetu, kjer je vsega dovolj? Vemo, da lahko zunanje okolje vedno izboljšujemo, pa vendar je nesmotrno, če se ob tem ne vprašamo: “Kakšna je vizija, h kateri smo namenjeni? Ali obstaja arhitektura, ki nas na poti razvoja lahko podpira?”

Človeštvo potrebuje vse več prostorov, ki ponujajo tišino, lepoto in vabijo k dolgo pozabljeni kvaliteti: zavedajoči se prisotnosti. Potrebujemo arhitekturo, ki navdihuje in dviga človekovega duha. Novo arhitekturo!