Kamnita Hiša v naravnem kraškem okolju daje prostor zavednemu doživljanju in samorefleksiji. Ob takšni arhitekturi lahko človek skozi osamitev ponudi prostor notranjim vsebinam, ki vodijo k procesu samoopazovanja in samospoznavanja.

Z revitalizacijo kamnite ruševine je nova hiša postala neločljivi del kamnitega zidu, ki poteka po slemenu hriba.

Različne velikosti in pozicije oken nakazujejo pestrost atmosfer notranjih prostorov.

Pri vhodu je na delno zaprtem dvorišču pod lipo postavljen monoliten kamen, ki pod zajetno senco ustvarja prostor sedalne kontemplativne površine. 

Kamniti žleb ustvarja vodni slap, preko katerega se v zbiralniku zbira dragocena kraška voda.

Zunanje stranišče, ki raste ob strani hiše, s svojo zenitno svetlobo ponuja intimno notranjo atmosfero.

Prostor v nadstropju povzema bistvo Kamnite Hiše – odmik sam. Nizko pritalno okno uporabnika napeljuje k temu, da sede na tla in se ozre v prostran pogled na celotno dolino.

Umetnost prebivanja je izkušena takrat, ko stvarem naklonimo celovito pozornost.

Dobra hiša ti da zavetje, izjemna hiša te spremeni.